SORICA

Vasica nosi v sebi lepoto,
svetlobo jutra, tišino noči.
Vasica nosi v sebi ljubezen,
pesem, veselje otroških oči.
Vasica nosi v sebi zvestobo
do hiše domače in rodne prsti.
Pridi popotnik, postoj, se naužij!

SORICA –krajinski biser na prostranih pobočjih strmega, z zelenimi senožetmi in vitkimi macesni posejanega sveta, polnega žuborečih studencev. Tu se pomlad začne v svežih vonjavah, polnih upanja, poletje v valovanju trav, jesen s prvim listom, ki ob igri sonca škrlatno pordeči in zima s kupi snega.

Na vzpetini nad vasico stoji baročna cerkvica, s slikami Janeza Šubica in Ivana Groharja.

Sredi te lepote so posejane bele hiše, ki jih obdajajo urejeni vrtovi in obdelana polja, na katerih kot stražarji stojijo veliki kozolci z zidanimi stebri.

Sorica, skupaj s svojimi zaselki, je nekaj posebnega. Tudi zato, ker se je leta 1283 naselilo prvih osem priseljencev s Tirolskega. Njihovi nasledniki so zaradi skoposti narave bogatili naselje s svojo pridnostjo, iznajdljivostjo in svojevrstnimi okusi svoje dobe. O tem pričajo imena gora, priimki in ledinska imena.