Dolgo je že tega, ko so bili kraji pod Ratitovcem še zaraščeni, prazni in nenaseljeni. Omenjeno se spremeni konec  13. stoletja, ko se tukajšnja krajina začne spreminjati pod rokami spretnih in marljivih tirolskih kmetov iz okolice Innichena. Le ti so s seboj, poleg najosnovnejših stvari za preživetje,  prinesli tudi znanje, spretnost in iznajdljivost obdelovanja tal in izgradnje bivališč tako visoko v gorah. Prinesli pa so tudi  nekatere kulturne posebnosti ter svoj narečni govor. Le ta se je skozi stoletja ohranjal in spreminjal ter začel graditi nekatere svoje jezikovne posebnosti, ki jih drugje ne najdemo.

V starih virih je narečni govor imenovan kot »Zarzariche sprache« (Soriško narečje). Med domačini pa je  danes poznan kot »dajnarska špraha« oziroma pravijo, da gredo »drfaš merlat« (dajnarsko govorit). 


Soriški narečni govor  se začne v večji meri oblikovati konec trinajstega stoletja, ko freisinški škofje naselijo prvih 15 družin v Sorico (Zum Nidern) in 5 v Spodnje Danje (NIderenhueben), pri čemer pa se govor dokončno izoblikuje v nadaljnjih stoletjih ob nastanku še preostalih podgorskih vasi; Zgornje Danje (Oberenhueben), Zabrdo (Vndernhoneneck), Torka  (Thorek), Ravne (Ebendlein), Michtal (Michaelstall) Zali Log (Stuben) in Prtovč (Preitag).

Dolga ohranitev avtohtonega narečja  prednikov je posebnost v današnjem času, prav tako pa je tudi  že v preteklosti privabljala  raziskovalce s področja jezikoslovja. V času od leta 1902 do leta 1920 sta s presledki dva jezikoslovca iz Univerze v Celovcu raziskovala ohranjeno govorico in zapisovala besede, ki so  bile v takratnem času še v uporabi. Na osnovi raziskav in zapisov je čez čas potem nastal narečni slovar »Worterbuch«, kasneje pa še slovnica »Gramatika.


Soriški narečni govor se je torej razvil iz prvotnega tirolskega pustriškega narečja, ki se danes uvršča v Južno bavarsko jezikovno skupino, pri čemer pa je soriško narečje zaradi zgodnjega nastanka, odmaknjenosti in homogenosti govorcev ohranilo še veliko staronemških izrazov, ki jih drugje ne najdemo več ter tako govor odstira pogled v jezikovno preteklost.  Narečni govor se je tu kot primarna oblika govornega izražanja ohranil vse do 20. stoletja, ko ga ob izgradnji šole v Sorici začne izpodrivati slovenščina in narečni govor preide v tako imenovano obliko hišne govorice, ki se je najdlje  ohranjala v vasici Spodnje Danje. Po informacijah starejših ljudi se je  narečni govor tu  ohranil vse do časa po drugi svetovni vojni, ko so starejši vaščani med sabo za komunikacijo  uporabljali »dajnarsko špraho«. Kasneje se je govor v vedno večji meri mešal z vplivi slovenskega jezika pri čemer so nastajale naslednje variacije.

Še živeči poznavalci narečnega govora znajo povedati, da zapisov v tem govoru niso delali. Danes je v krajini narečni  govor v največji meri viden v ledinskih poimenovanjih, katerih slične različice najdemo tudi v okolici Innichena. Današnji nekoliko starejši prebivalci še vedno poznajo določene besede, fraze, stavke, nekateri molitve in pesmi, medtem, ko mlajši rodovi poznajo le kakšno posamezno besedo in frazo. Je pa narečna govorica  pomemben del kulturne identitete prednikov  ter ima kot taka pomembno vlogo  pri ohranjanju žive dediščine zato v zadnjih letih posvečamo vse večjo pozornost njenemu dolgoročnemu ohranjanju in revitalizaciji. 


📕 ♪ DIGITALNI SLOVAR soriškega narečnega govora z izgovorjavo


Stavek, ki se v slovenskem jeziku glasi ”Smo trudni in žejni,” bi zapisali:

Nemščina

 (Hochdeutsch)

 Wir sind mȕde

und durstig

Soriški govor

 (Hubner Deutsch)

bier žem miede

n durštik

Dajnarska mešana govorica

(Hubner Mischsprache)

mi sma meide 

pa durštik

Selško narečje

(Zarzer Slovenisch)

sma zmatran

pa žeien


Nekaj primerkov še ohranjene »dajnarske šprahe«:

  • beplšpen – pajek
  • bider – oven
  • ceroke – nazaj
  • čmendra – jokati
  • Elša – Davča
  • firat prigln – peljati hlode
  • hejbišrek – kobilica
  • hetar – bajtar
  • Kambolge, Bolge – Železniki
  • kejžnat – oblagati seno v kozolec
  • olte lajte – stari ljudje
  • peble – fant
  • petat – moliti
  • plota – peč
  • roš – konj
  • šouf – ovca
  • štinka – smrdi

Med posameznimi besedami pa so se ohranile tudi še nekatere fraze:

  • a s’vam šen zdi ližnat – a se vam lepo zdi pošlušat,
  • gor tamperge ali zumperge – zgoraj v vaseh oziroma gremo v podgorske vasi,
  • kejžnat – oblagati seno v kozolec, 
  • kinder šrajaja, de bo regnal – otroci vpijejo, da bo dež, 
  • kok hosaš – kako ti je ime?,
  • mi sma pa mohal – mi smo pa mesili,
  • šene alta pavarša štuba  – lepa kmečka soba, 
  • šretele ceho – parkelj (hudič) te bo vzel, 
  • šender čečele – lepe punce,
  • trinkat prompan – piti žganje,
  • žona šajna – sonce sveti,
  • so ble bl homeš – so bili bolj domači,
  • prot štejlala za roša – ukradla kruh za konja,
  • merlam gern – rada govorim,
  • muterplot – materina kri (vrsta čaja),
  • v pete smo ligal – v posteljo smo legli,
  • ole baile – ves čas je bila,
  • žo ischt er žwarz wie a Bar – črn je kot medved,
  • ližnt ole baile – ves čas poslušat,
  • okše traibal iš pa vferala – vole so gnali, jaz pa sem ga vodila,
  • ol verštenaš – vse razumeš?
  • de gonze tog gor arboto holz – cev dan sem zgoraj delal drva,
  • holz mohu za hom – napravil drva za domov,
  • nejmaj žehle – vzemi koso (srp),
  • bosar bo brvolala – voda bo zavrela,
  • holc dej gor u ouvn pa vrgocaj – daj les v ognjišče in zakuri,
  • vrgocaj plota – zakuri peč,
  • stejla rehal – pobrati steljo.
  • šavat če omar – gledat naokrog
  • trajbal kelbre hetat – gnati teleta na pašo
  • d’ gonze tog šrejeta to omar – že cel dan govorita (opravljata) tu naokrog
  • zm kirche – h cerkvi
  • khint pejta (g)hom – otroci pojdite domov

Poleg besed in fraz so ohranjene tudi pesmice, ki so jih včasih prepevali:


Pesem:

Soriški govor

Mesar bom nejmala,
herze abhejvala,
pa mu bom nejmala,
draj  trupen plot.

V slovenščini

Nožek bom vzela,
srček načela,
pa mu bom vzela,
tri kaplje krvi.


Pesem: 

V dajnarski govorici

Muter frauf froge dich,
muter frau žaug du mir,
was ischt oans,
oans ist da žaber gott,
ibr de Werlt en Himbl,
zwoa Jenžisch unt Maria,
draj gottische peršune,
vire evangeliste,
vinve wunte gottesche,
žeksche krouge wainage,
žiben sakramente,
achte weise heilige,
neine chore angelsche,
zeine getpotte gottesche,
olve vedevicen
und zwelve jaugre
gottesche.

V slovenščini

Gospa naša vprašam vas,
gospa naša povejte mi,
kdo je prvi?
prvi je vrhovni bog,
na svetu in v nebesih,
druga Jezus in Marija,
tri so božje osebe,
štirje evangelisti,
pet božjih ran,
šest vrčev vina,
sedem zakramentov,
osem svetih modrecev,
devet korskih angelov,
deset božjih zapovedi,
enajst devic
in dvanajst je 
apostolov.


Pesem:

V dajnarski govorici

se roce u medreja,
se boce ce movla,
se mejle že v kišten štapa.

V slovenščini

kolo se vrti,
se pšenica drobi,
se moka že v skrinjo praši.



An šeen grus aus de Tsare
Z lepimi pozdravi iz Sorice


Viri:

  • Markelj, Miha, Jensterle, Boris in Andrew D. Hoffman. Nekdanje Soriško narečje – danjarska govorica, »drfaška špraha« : zgodovinski oris nastanka in kasnejši razvoj. Železne niti 17, str. 181-196. 
  • Markelj, Miha. 2019. Višinska kolonizacija zgornjega dela Selške doline : primer razvoja posestne in populacijska strukture tirolske naselitve iz konca 13. stoletja : doktorska disertacija. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper.
  • Markelj, Miha. 2020. Zgodovina Sorice.
  • Markelj, Miha, Katja Mohorič Bonča, Polona Golija, Boris Jensterle, dr. Andrew D. Hoffman, Anja Burger in Monika Gasser. 2023. Longa Conga: Knjižica narečnih besed, fraz in pogovornih izrazov soriškega in dajnarskega narečnega govora. Sorica: Turistično društvo Sorica.