Zgodovina

Zgodovina Sorice in okolice 

Prve naselbine v strmih pobočjih in previsih ozkih dolin zgornjega dela Selške doline so začele nastajati v poznem srednjeveškem obdobju oziroma natančneje ob koncu 13. stol., čemur pritrjuje tudi arheološka slika ter do sedaj najdene posamezne arheološke najdbe na Ratitovcu in na predelu, imenovanem Zgornji Povden, ki za območje izkazujeta posamezne fragmentirane kose keramike in oglja, ne pa tudi še stalne naselitve.  

Prvi naseljenci na območju so bili Tirolci iz Innichena in njegove okolice v Pustriški dolini na Južnem Tirolskem, ki jih je takratni freisinški škof Emiho, loški zemljiški gospod, naselil na ta do takrat še nenaseljena prisojna pobočja Julijskih Alp oziroma natančneje pod vrhove Ratitovškega pogorja. Pred tirolsko naselitvijo se v zgodnje srednjeveški listini iz leta 973 za območja zgornjega dela doline sicer že uporabljajo nekateri toponimski izrazi, kot so: planina Pečana (lat. Alpem Bosangam), ozemlje Sorice (lat. Zouriza) in reka Sora (lat. Zoura), pri čemer pa se nobeno od imen ne navezuje na ime naselbine. 

Gorske vasice, kakor tudi objekti znotraj samih vasi, so začeli nastajati ob koncu 13. stoletja, kar nam dajo vedeti zapisi v freisinškem loškem urbarju iz leta 1291, kjer piše:

»In der Zaevritz sunt 20 huebe culte e seruientes schillingum, harreht et steuram tantum. Ex hiis preco, qui eisdem pro tempore prefuerit habet unam racione sui officii« (transkripcija urbarja, gl. slika 1 v nadaljevanju). Iz omenjenega lahko razberemo, da je na območju Sorice leta 1291 že 20 kultiviranih hub (kmetij), ki tudi že služijo.

Glede na druge zapise v arhivskih virih pa je moč sklepati, da je bila doba od osnovanja kmetije do časa, ko je le-ta začela služiti, v povprečju več let, zato nam kasnejši vir iz 17. stoletja, natančneje notica ljubljanskega škofa Hrena iz leta 1609, v zapisu: 

»Anno 1283 Emicho, Episcopus Frisingensis, traduxit colonias, ex valle Pustertal, in viciniam Locopolis, et ibi constituit pagos Feuchtig et Zayrn, ubi adhuc hodie germanicam linguam callent Coloni« (Blaznik, 1928), prikaže, da je v letu 1283 freisinški škof Emiho, lastnik ozemelj iz Pustriške doline, v bližini Loke v okolici Sorice ustanovil naselja, kjer prebivalci še danes govorijo germanski jezik. 

Omenjeni sekundarni vir tako potrjuje ohranjene podatke urbarjev in jasno opredeli čas naselitve.

Sprva so kmetije nastale na ozemlju Spodnje in Zgornje Sorice (nem. Zum Nidern) ter Spodnjih Danj (nem. Niderenhueben), nadalje z novimi naselitvami in notranjim širjenjem prebivalstva pa so nastajale še preostale podgorske vasi in zaselki, kot so: Zgornje Danje (nem. Oberenhueben), V dolini (Im Thall), Trojar (Im Troy), Zabrdo (nem. Vndrenhoheneck), Torka (nem. Thorek), Ravne (nem. Ebendlein), Michtal (nem. Michaelstall), Zali Log (nem. Stuben) in Prtovč (nem. Prietag) (gl. slike 2–5).

• 

• 

• 

Primarna naselitvena območja so bila tako Zgornja in Spodnja Sorica ter Spodnje Danje, ki so predstavljala jedrna območja večjega teritorija tako imenovane Soriške župe (lat. Officium Zaevritz). 

Vasi so v teku stoletij po naselitvi le počasi rasle, pri čemer so se primarne kmetije ohranjale, poleg njih pa so nastajale še polovične in tretjinske kmetije ter posamezne kajže. 

• 

• 

Rast prebivalstva je bila konstantna, pri čemer so se viški populacije v večji meri preseljevali na bližnja območja Podlonka, Davče, Podporezna in Zalega Loga ter kasneje z razvojem fužinarstva tudi v Železnike. Izven meja Selške doline so se prebivalci naseljevali tudi na ozemlje Nemškega Rovta, na področje Bohinja in na področje Petrovega Brda, na mejo s takratno Goriško.

Prebivalcem iz gorskih območij in stranskih dolin v okolici Innichena so bavarski lastniki soriških posesti podelili zemljo v upravljanje z namenom razvoja do takrat še nenaseljenega območja, saj so zaradi sorodnih pogojev življenja in tehnik obdelovanja tal na strmem pobočju le-ti bili najbolj sposobni za snovanje novih vaških skupnosti. »Geografija Pustertala je namreč zelo slična oni soriškega ozemlja. Absolutna višina (Innichen 1166 m, Toblach 1210 m) odgovarja absolutni višini podratitovških vasi« (Blaznik 1928, 48), pri čemer ta vpliva tudi na podobno klimo z mrzlimi zimami in zmerno toplimi poletji, obe dolini pa prav tako ležita v smeri vzhod–zahod. Zaradi tega se pozna tudi razlika med prisojno in osojno stranjo, zato različne kulturne rastline tako v Selški kot v Pustriški dolini uspevajo vse do višine 1200 metrov, višje pa je bilo moč ustanoviti tudi visokogorske pašnike, ozemlje pa je bogato tudi z gozdno vegetacijo.

Zemljiški gospod je tako območje Sorice podelil v upravljanje prebivalcem svojih matičnih fevdalnih posesti, pri čemer nam urbarja za leta 1305 in 1316 kažeta, da je pod gospostvo Innichen in s tem pod območje freisinških škofov v tem času spadalo območje vzdolž osrednjega dela Pustriške doline med Abfaltersbachom in Welsbergom ter sosednjih dolin Sexten, Kartitsch, Villgraten in Gsies. Koreninam soriških prednikov tako lahko sledimo v osrednji del freisinške fevdalne posesti na južnem tirolskem, torej na območje posameznih vasi in zaselkov v neposredni okolici takratnega trga Innichena in vasi Vierschach (slo. Vršič) v  Pustriški dolini in na prisojna pobočja stranske doline Sexten, na kar še danes spominjajo več stoletij stara in ohranjena rodbinska imena in poimenovanja kmetij, kot so: Gasser, Gaiger, Trojar, Kofler, Pfaifer, Frolich, Thaller (Toler) Pintar (Binatr) ter drugih, ki so se tako na območju Innichena in Sorice ohranila vse do današnjih dni. 

Potomcem večjih kmetov, ki zaradi pomanjkanja primerne zemlje za širitev v Pustiški dolini niso bili več sposobni osnovati svojih (novih) kmetij, so le-te osnovali na območju Sorice in preostalih podratitovških vasi. 

Prebivalci Sorice so tekom stoletij ohranjali tudi močne povezave in stike z Innichenom, kamor so v preteklosti vsako leto romali v njihovo štiftno oziroma samostansko cerkev, kjer so darovali veliko voščeno svečo in denarni odpustek, imenovan Kafergeld, da se je brala maša s priprošnjo za zaščito njihovih polj. Dobre odnose pa prebivalci z Innichenom v obliki vsakoletnih kulturnih obiskovanj ohranjajo tudi še v današnjem času.

• 

Tukajšnji ljudje tako v večji meri še danes ohranjajo svojo več kot 700 let staro kulturno izročilo prednikov, ki je na območju prisotno v obliki starih običajev, arhitekturnih posebnosti, ledinskih poimenovanj, kulturni krajini in specifičnem govoru, ki se tu ohranja in govori še v današnjem času.

Povezava do članka Narečni govor.

 
Pripravil, dr. Miha Markelj.

Zgodovinski poudarki:

• Raziskani arheološki najdišči »Zgornji Povden« in »Pečana«.
• Iz Junija leta 973 je ohranjena darilna listina nemškega cesarja Otona II freisinškemu škofu Abrahamu v kateri so omenjeni tudi prvi toponimi za območje Sorice.
• Notica Ljubljanskega škofa Hrena iz leta 1283 nam poda podatke o naselitvi Tirolcev in ustanovitvi Sorice.
• Iz leta 1291 imamo prvo pisno omembo najstarejših kmetij na območju Sorice v viru freisinškega loškega urbarja.
• V letu 1655 nastane najstarejša ohranjena matična knjiga župnije Sorica.
• Že več kot 700 let se ohranja vez med Sorico in Innichenom.
• Kafergeld je ime za soriško dajatev štiftini cerkvi v Innichenu.
• Zu Nidrn je najstarejše ime za Sorico, ki ga najdemo v listini iz leta 1492.
• Soriško narečje predstavlja edinstven jezik s svojo gramatiko in slovarjem, ki se je na območju Sorice razvil in se v obliki tako imenovane »danjarske govorice« ohranja še danes. 
• V narečnem govoru domačini za Sorico uporablja ime Tsare.
• Z lepimi pozdravi iz Sorice v nareč. jez. – an šeen grus aus de Tsare.

Priporočilo za nadaljnje branje

Poljudna, strokovna in znanstvena literatura soriške zgodovine:

• Blaznik, Pavle. 1928. Kolonizacija Selške doline (Inavguralna doktorska disertacija). Ljubljana: Leonova družba Ljubljana.
• Blaznik, Pavle. 1973a. Škofja Loka in Loško gospostvo. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka.
• Gasser, Marija. 2014. Znamenja, kapelice, razpela v vaseh pod Ratitovcem. Železne niti 11, str. 183-197. 
• Gasser, Marija. 2015. Vasi pod Ratitovcem skozi čas = Drfe under Ratitovc durh’t cajt. Samozaložba Marija Gasser.
• Gasser, Marija. 2016. Cerkev sv. Nikolaja v Sorici. Železne niti 13, str. 167–184.
• Kejžar, Ivan. 2002. Soriška ledinska imena. Loški razgledi 49: 143–183.
• Kejžar, Ivan. 2004. Sorica, njene vode in življenje ob njih. Loški razgledi 51: 155–206.
• Kejžar, Ivan. 2008. Grohar in soriška dediščina. Škofja Loka: samozaložba Ivan Kejžar.
• Kejžar, Ivan. 2013. Atlas soriška ledinska imena. Škofja Loka: samozaložba Ivan Kejžar.
• Kranzmayer, Eberhad in Lessiak, Primus. 1944. Die deutsche Mundart von Zarz in Oberkrain. A, Grammatik, Weimar: H. Böhlau Nachfolger.
• Kranzmayer, Eberhad in Lessiak, Primus. 1983. Wörterbuch der deutschen Sprachinselmundart von Zarz/Sorica und Deutschrut/Rut in Jugoslawien. Klagenfurt : Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten.
• Marin, Anja. 2015. Hišna imena v Zgornji in Spodnji Sorici. Magistrsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. 
• Markelj, Miha. 2009. Tirolska arhitekturna in urbanistična dediščina v vaseh zgornje Selške doline: razvoj arhitekture pod Ratitovcem ter tipološka umestitev objektov v slovenski prostor. Diplomska naloga. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper.
• Markelj, Miha. 2011. »Tirolska naselbina pod vrhovi Ratitovca iz 14. stoletja: Michtal, Michalestall, Zali Log«. Magistrsko delo. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper.
• Markelj, Miha. 2012. »Selško jezero: raziskava o obstoju srednjeveškega jezera v zgornjem delu Selške doline«. Seminarska naloga. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper (neobjavljeno delo). 
• Markelj, Miha. 2013. Arheološka podoba Selške doline: pomembnejša najdišča in najdbe Selške doline med halštatom in visokim srednjim vekom. Železne niti 10: 43–76.
• Markelj, Miha. 2013. Tirolska skupnost zgornjega dela Selške doline v poznosrednjeveški in novoveški literaturi. Seminarska naloga. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper (neobjavljeno delo).
• Markelj, Miha. 2014. Stara krajevna imena Selške doline, zgornji del doline nekdanji urad Sorica in vas Zali Log. Železne niti 11: 17–34.
• Markelj, Miha. 2015. Measuring Tenant and Land Unite Continuity among the Tyrolean Settlers in the Upper Part of the Selščica Valley. 5th Interdisciplinary Doctoral Conference Proceedings Book, in print.
• Markelj, Miha. 2019. Višinska kolonizacija zgornjega dela Selške doline : primer razvoja posestne in populacijska strukture tirolske naselitve iz konca 13. stoletja. Doktorska disertacija. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper.
• Markelj, Miha. 2020. Tiroler Siedlungen im nordwestlichen Slowenien Die Geschichte der mehrere Jahrhunderte währenden Verbindungen zwischen Innichen und dem Gebiet Sorica (Zarz). Der Schlern, str. 32–54. 
• Markelj, Miha, Jensterle, Boris in Hoffman, Andrew D. Nekdanje Soriško narečje – danjarska govorica, »drfaška špraha« : zgodovinski oris nastanka in kasnejši razvoj. Železne niti 17, str. 181–196.